Samo preko mojega trupla
Pred vsakim dogodkom je potrebno urediti zvrhan koš papirologije. Ko misliš, da si spravil en dogodek uspešno pod streho, da je to to. Da ti je vse jasno. Da bo od tu naprej samo še copy/paste. O, kako zelo to ne drži - vsako mesto, kjer gostuje naša Karavana okusov ima svoje šege in običaje.
Vsak kraj ima svoje posebnosti. Tudi pri birokraciji. Sploh pri birokraciji.
Praviloma so naša gurmanska parkirišča v mestnih središčih - v parkih, na trgih. In takrat potrebujemo zeleno luč na občini. Običajno gre tu postopek gladko skozi, povsod smo dobrodošli, pri občinskih damah in gospodih vedno pustimo odličen vtis, saj pri nas ni incidentov, ne povzročamo hrupa, skrbimo za čistočo, držimo se odredb in kar je najbolj pomembno - občani so navdušeni nad street foodom.
A se tudi zatakne. Pred enim od prvih dogodkov vložimo prošnjo za uporabo občinske površine. Po nekaj dneh čakanja zazvoni telefon. Pogovor je nekoliko prirejen, da se ne bi prepoznalo za katero občino gre - ker mi bi radi tja še kdaj prišli - ampak poanta ostaja:
"Dober dan, kličem iz občine, je to gospod Špehar?"
"Da, predvidevam, da imate veselo novico, smo dobili zeleno luč?"
"Ne ravno. Moj podpis na dovoljenju za uporabno javne površine boste dobili samo preko mojega trupla!"
"Gospa, ne razumem vas ravno. Kaj je narobe?"
"Gospod Špehar, jaz ne znam dobro angleško. Vem kaj pomeni food, ampak truck pa sem morala pogooglati. In se videla kakšne trucke imate. In vi se s šleparji ne boste vozili po našem starem delu mesta."
"Gospa, ne gre za ta velike tovorne tovornjake. Naši tovornjački so bolj mali kombiji."
"Kako naj jaz to vem. Vem samo, da se ne boste vozili s šleparji hrane po našem mestu."
"Gospa, dovolite, da vam na mail pošljem fotografije vseh naših tovornjačkov in prikolic. Ter seveda ponudbo, mere in težo. Boste videli, da to niso šleparji. So mali tovornjački."
"Nujno, drugače jaz tega ne bom podpisala."
Po nekaj minutah je že romal mail s podrobnimi specifikacijami vseh ponudnikov na občino. Naslednji dan nov telefonski klic.
"Gospa, ste dobili naš mail?"
"Smo dobili, ti vaši tovornjački res super izgledajo. Pa fotke hrane. Komaj čakamo, da pridete."
In tako smo dobili dovoljenje občine. Ostalo je zgodovina. Resnična zgodba.
PS Na fotografiji, za primerjavo, je največji tovornjaček oz. prikolica celotne flote naše Karavane okusov - Šiš burgers & hot dogs. Ni ravno šleper, kajne?
Preberi še ostale štorije.
Praviloma so naša gurmanska parkirišča v mestnih središčih - v parkih, na trgih. In takrat potrebujemo zeleno luč na občini. Običajno gre tu postopek gladko skozi, povsod smo dobrodošli, pri občinskih damah in gospodih vedno pustimo odličen vtis, saj pri nas ni incidentov, ne povzročamo hrupa, skrbimo za čistočo, držimo se odredb in kar je najbolj pomembno - občani so navdušeni nad street foodom.
A se tudi zatakne. Pred enim od prvih dogodkov vložimo prošnjo za uporabo občinske površine. Po nekaj dneh čakanja zazvoni telefon. Pogovor je nekoliko prirejen, da se ne bi prepoznalo za katero občino gre - ker mi bi radi tja še kdaj prišli - ampak poanta ostaja:
"Dober dan, kličem iz občine, je to gospod Špehar?"
"Da, predvidevam, da imate veselo novico, smo dobili zeleno luč?"
"Ne ravno. Moj podpis na dovoljenju za uporabno javne površine boste dobili samo preko mojega trupla!"
"Gospa, ne razumem vas ravno. Kaj je narobe?"
"Gospod Špehar, jaz ne znam dobro angleško. Vem kaj pomeni food, ampak truck pa sem morala pogooglati. In se videla kakšne trucke imate. In vi se s šleparji ne boste vozili po našem starem delu mesta."
"Gospa, ne gre za ta velike tovorne tovornjake. Naši tovornjački so bolj mali kombiji."
"Kako naj jaz to vem. Vem samo, da se ne boste vozili s šleparji hrane po našem mestu."
"Gospa, dovolite, da vam na mail pošljem fotografije vseh naših tovornjačkov in prikolic. Ter seveda ponudbo, mere in težo. Boste videli, da to niso šleparji. So mali tovornjački."
"Nujno, drugače jaz tega ne bom podpisala."
Po nekaj minutah je že romal mail s podrobnimi specifikacijami vseh ponudnikov na občino. Naslednji dan nov telefonski klic.
"Gospa, ste dobili naš mail?"
"Smo dobili, ti vaši tovornjački res super izgledajo. Pa fotke hrane. Komaj čakamo, da pridete."
In tako smo dobili dovoljenje občine. Ostalo je zgodovina. Resnična zgodba.
PS Na fotografiji, za primerjavo, je največji tovornjaček oz. prikolica celotne flote naše Karavane okusov - Šiš burgers & hot dogs. Ni ravno šleper, kajne?
Preberi še ostale štorije.